За мојот град Битола:И се да му земат, јас знам, душата на градот не можат

Mojot roden grad

Kade li ja metnaa sivo-modrata kaldrma?

Dedo mi po nea, angaze, so baba mi gazese.
Tatko mi po nea, so tocakot, po majka mi odese.

A jas, vo samrakot,
posle letniot dozd,
onaka zavjasana za na korzo, da ne se zabaam,
do pojas se prskav gazejki na po nekoe razmrdano parce.

Ne znaev sto i spremaat.
Namesto da ja popraat i dopraat,
Ja otkornaa.

Zabite, eden po eden mu gi otkornaa na mojot grad.

Vilici mu nabija.
Grdi, nepogodeni.
Od siv laden cement.

Shtrapaat sega po nego
Bezdusni i tupi topuci.

Zjapaat dupki polni so kal od letniot dozd.
Ni da gi zaobikolis, ni da gi preskocis.

Ama i takov, ostaren i strbav si go sakam.

Oti jas si znam deka i se da mu zemat, dushata ne mozat.

avtor Hristijana Petlevska-Markovska

Напишете коментар